Na nočnem pohodu ji je naglavna svetilka osvetljevala pot
Na nočnem pohodu, je sestrična naletela na na pohodniško poti, po kateri še nikoli ni hodila in se odločil, da jo bodo naglavne svetilke pomagala pri tem, da jo prehodi. Vseeno je želela, da pride do svojega kampa pred zoro, saj bo drugače zamudila najboljši del zajtrka. Medtem ko se je podala na pot po popolnoma neznani poti, so jo naglavne svetilke skrbno spremljale na vsakem koraku.
Pot je bila zelo temna, vendar se naglavne svetilke niso dale. Skrbno je osvetljevala vsak kotiček poti, ki ga je je morala prehoditi, da ne bi zašla ali pa naletela na kakšno nepričakovano oviro.
Med vzpenjanjem na manjši hrib je bil teren vse bolj nepredvidljiv. Ko je hodila po razrahljanem kamenju, občutek ni bil najboljši, ampak je verjela vase, da ji bo uspelo. Postopoma je prilagajala kot svetlobe, da je njen žarek usmerjal naravnost predse, kar ji je omogočilo, da se je izognila nepredvidljivi pot, ki jo je na koncu uspešno prehodila.
Počasi se je približevala vrhu, ko jo začele boleti noge in se tem se je tudi dvom prikradel v njene misli. Počasi je začela dvomiti v to, da ji to lahko uspe. Na srečo so ji naglavne svetilke še vedno zelo dobro osvetljevale pot in počasi je zagledala vrh hriba.
Končno ji je uspelo doseči vrh manjšega hriba in s tem je vedela, da bo pravočasno v kampu. Tema, ki ji je nekoč grozila, da jo bo požrla, je bila zdaj le ozadje njenega zmagoslavja. Za trenutek je obstala, zajela sapo in se zazrla v panoramski pogled pred seboj. Zvezde so se lesketale nad njo in občutek dosežka je napolnil njeno srce.
Vztrajno je nadaljevala svojo pot, saj je vedela, da se bliža drugemu cilju in to je zajtrk. Ko je hodila naprej po poti se je zora že začenjala in naglavne svetilke so se počasi lahko ugasnile, saj je bilo že dovolj osvetljeno, brez nje.…