Nakup ročnih ur v trgovskem središču
Nikoli si ne bi mislila, da me bo med nakupovanjem oblačil v mojem najljubšem trgovinskem središču pot zanesla v prodajalno ur, ki se nahaja v drugem nadstropju. Odkar so odprli ta trgovski center sem vedela zanjo, vendar je nikoli nisem obiskala. Zdelo se mi je, da ročne ure pač ne potrebujem in prav lepo shajam brez nje. Dokler me moj pametni telefon ni pustil na cedilu. Zgodilo se je prejšnji petek, ko sem po službi čakala fanta, da pride pome. Ker sem končala nekaj prej, sem se odločila sprehoditi po božično okrašenih uličicah našega mesta in si ogledati stojnice in izložbe. Ker sva bila zmenjena ob točno določeni uri, sem stalno pogledovala na svoj mobilni telefon in štela, koliko minut še manjka do njegovega prihoda.
Ko sem vzela telefon v roke že četrtič ali petič, sem opazila, da je zaslon črn. Telefon je brez vidnega in meni razumljivega vzroka nehal delati. Ko sem hotela ponovno prižgati telefon, mi to ni uspelo. Kar nekaj časa sem se zamudila s poskušanjem obuditve svojega telefona, pri tem pa popolnoma pozabila na čas. Kako lepo bi bilo, če bi imela na roki uro! A kaj ko ročne ure nisem imela. Hitro sem vprašala za čas gospoda na stojnici, vendar mi ni mogel pomagati, saj je telefon pustil v avtu. Dvojni udarec!
Pospešeno sem se podala proti avtobusni postaji, kjer me je ves zaskrbljen čakal partner, ki je rekel, da me ni mogel priklicati na telefon. »Seveda, saj se je očitno pokvaril,« sem nejevoljno pripomnila. »Veš kaj, poleg novega telefona potrebujem tudi ročno uro. In to analogno! Ne zaupam več tej vrhunski tehnologiji …« sem razočarano povedala.
Fant je moje besede vzel zelo resno, saj me je naslednji teden, ko sem praznovala rojstni dan, v kuverti, ki mi jo je poklonil, poleg voščila čakal tudi darilni bon za uro po izbiri. Od tedaj se ne morem ločiti od svoje ročne ure.…
