Ko sem začel hoditi v prvi razred, so me starši vpisali v glasbeno šolo, kjer sem se začel učiti igrati kitaro. Tako so leta tekla in je preteklo kar 5 let, da sem se učil kitaro. Potem pa sem v 6 razredu začutil odpor do kitare. No, ne morem reči ravno odpor, imel sem učiteljico, ki mi ni bila všeč. Imel sem občutek, da se nič novega ne naučim. Tako so tudi starši videli, da nimam želje po igranju kitare.
Oče je nato rekel, da ne bom več igral kitare, mama pa me je bolj razumela in videla da željo še imam, ampak da je težava drugje. Vprašala me je, če bi še igral kitaro, če bi mi našla drugega učitelja? To pa je tudi meni bilo všeč. Tako je mama iskala novega učitelja in ponudil se je fant, ki je že imel svojo glasbeno skupino. To pa je bil tisti moj prelom.
Seveda mi je bilo nerodno, ko sem šel k njemu na prve vaje. A kar hitro sva oba spoznala, da je to to. Jaz zato, ker mi je bil učitelj všeč, on pa po tem, ker je videl, da mi igranje kitare gre zelo dobro. Po 2 mesecih učenja pri njemu, sva naredila to, kar bi se prej učil več kot leto dni.
Danes vam lahko povem, da igram električno kitaro. Iz klasične kitare sem šel na električno. Šel sem že na vaje, ki so jih imeli z bendom. Sedaj bom šel tudi na njihov koncert. Kako zelo sem hvaležen moji mami, ker mi je to omogočila in ni obupala, ko je videla, da nekaj ni v redu. Danes resnično znam igrati tako navadno, kot tudi električno kitaro.