Iskreno povedano sem imel pred urološkimi pregledi vedno nekakšne mešane občutke. To se mi namreč zdi, da je kar “tabu” tema med moškimi, in se o tem nikoli ne pogovarjamo pretirano resno, temveč se večinoma le šalimo. A tudi v takšnih pogovorih se ta beseda med nami ni pojavila pogosto. Nekaj časa nazaj pa sem začel tudi sam čutiti določene bolečine oziroma težave, kar me je precej prestrašilo, saj se mi je zdelo, da bi me zaradi tega lahko čakal urološki pregled.
Ta misel mi ni dala miru. Vsakič, ko sem začutil tisti neprijeten pritisk ali rahlo bolečino, sem si najprej poskušal dopovedati, da gre za nekaj začasnega. A globoko v sebi sem vedel, da se izogibam nečemu, kar bi moral vzeti resno. Bolj kot sem namreč s tem odlašal, bolj so se mi po glavi vrteli različni scenariji. Ironično me ni bilo najbolj strah morebitne diagnoze, ampak samega urološkega pregleda. Vse tiste reči, o katerih se med moškimi ne govori, so nenadoma postale zame zelo resnične.
Na koncu pa me je prepričal pogovor z znancem, ki je imel podobno izkušnjo kot jaz. Povedal mi je, da je bil tudi sam poln predsodkov in strahu, dokler ni šel na pregled in ugotovil, da je bil ves čas po nepotrebnem napet. To me je spodbudilo k temu, da sem se tudi sam naročil na urološki pregled. Ko sem nato sedel v čakalnici, sem bil še vedno nervozen, a ko me je zdravnik sprejel, se je napetost začela počasi razblinjati. Vse je namreč potekalo strokovno, umirjeno in brez neprijetnosti, ki sem si jih predstavljal.
Ko je bilo vsega skupaj konec in je bil urološki pregled za mano, moram priznati, da to sploh ni bilo tako hudo, kot sem si mislil, da bo. Še več, to mi je pomagalo, da sem prišel do vseh odgovorov.